Kdo smo

Zaradi denarja in pohlepa je kana izgubila svojo svoje dobro ime in se na poti od vzhoda na zahod iz zdravilne rastline spremenila v nevarno substanco za kožo in telo. Do odkritja peroksida je bila kana edino barvilo za osivele lase. Na zahodu je postala je popularna v 19. stol. Žene angleških diplomatov in raziskovalcev, ki so bile v službi na teritorijih današnjega arabskega sveta in v Indiji, so jo spoznale pri lokalnih prebivalkah in si z njo pričele barvati lase. Naenkrat je barvanje s kano postalo zelo modno tudi na področju Anglije in Amerike. Po odkritju peroksida in s pojavom sintetičnih barv za lase, pa je kana svoj primat pričela izgubljati. Barvanje s sintetičnimi barvami je delovalo bolj enostavno in bolj učinkovito, hkrati pa je ponujalo tudi več odtenkov barv. Trgovcem s kano je promet začel upadati. V želji oz. pohlepu da bi ohranili svoj tržni delež, so kani želeli dodeliti lastnosti, ki jih imajo sicer sintetične barve za lase. To jim je le delno uspelo z dodajanjem različnih kemikalij v kanin prah. Najbolj škodljiv dodatek je bil in je še vedno Para-Phenylenediamine, ki je na evropskem trgu celo prepovedan. Kaninemu prahu pa ga še dandanes zelo pogosto dodajajo za črno barvo las in temno poslikavo na kožo. Pogostokrat so kaninemu prahu dodane kovinske soli, ojačevalci barv ter konzervansi. Vsi ti dodatki v kaninem prahu so se nalagali v laseh in pri prvem barvanju s sintetičnimi barvami v dotiku s peroksidom včasih zelo nepričakovano reagirali. To je šlo zelo na roko proizvajalcem sintetičnih barv za lase, saj so vsak tak neljubi dogodek hitro uporabili za antipropagando proti uporabi kane. V resnici pa so bile reakcije posledica umetnih dodatkov v kani, ki so prišli v stik s konvencionalnimi kemičnimi barvami. Spoznanje, da je kana na slabem glasu zaradi denarja in pohlepa, je v nas povzročilo potrebo, da tej sveti rastlini stopimo v bran in še bolj goreče širimo pravo resnico o kani.